Življenje z diabetesom: Žiga Papež

Žiga Papež

Žiga Papež – športnik, teniški trener, strasten popotnik in diabetik tipa 1, ki s svojo predanostjo in neustavljivo energijo navdihuje mnoge. V Sloveniji velja za enega najaktivnejših in najbolj prepoznavnih ambasadorjev sladkorne bolezni ter zdravega, aktivnega življenjskega sloga. Njegova zgodba je dokaz, da nobena ovira ni previsoka, če imaš pravo miselnost in vztrajnost.

Ko sva se, sredi februarja 2025, slišala za ta pogovor, sta bila za njim že dva intenzivna treninga. Pridružite se nama in spoznajte, kako kljubuje izzivom, kako premika meje in kaj ga žene naprej. 🔥

Urša: Žiga, najlepša hvala, da si si vzel čas za ta pogovor in da z nami deliš svojo zgodbo, ki je res navdihujoča na toliko ravneh. Ampak začniva nekoliko drugače, ne pri športu in ne pri sladkorni bolezni, ampak pri tvojih potovanjih. Nedavno si obiskal Savdsko Arabijo, potovanja pa so že dolgo velik del tvojega življenja, kajne?

Žiga: Rodil sem se v družini, ki je bila zelo odrta do potovanj. Ko sem bil še otrok, je moj oče ogromno prepotoval in sem videl, da je to zelo zanimivo. Po drugi strani sem ga pa seveda pogrešal, ko ga ni bilo. Ko sem se kasneje sam začel bolj resno ukvarjati s športom, s tenisom, sem veliko prepotoval zaradi turnirjev, ki so bili po celem svetu. Doma sem izrazil željo, da si želim potovati, če bo to možno, tako da sem kar hitro začel potovati v tujino. Z mednarodnimi turnirji sem začel pri 12-em letu. Najprej v bližnje evropske države, ko smo šli z avtom s starši ali pa s klubskimi kolegi. Ravno takrat sem tudi dobil sladkorno bolezen in so bili nekateri pomisleki, kako bom lahko vse skupaj kontroliral, kako bo na sladkorje vplivala različna hrana po svetu, tako da je bilo v začetku malo več pozornosti na tem.

Resna potovanja pa so se začela pri 15-ih, 16ih letih, z njimi tudi časovni zamiki, pa kulturne spremembe sem prvič doživel. Takrat mi je spoznavanje različnih držav sveta postalo zelo všeč. Sicer nisem zares doživel nekega kraja kot turist, ampak kot tekmovalec na turnirju, kar pomeni, da je bilo manj priložnosti za izlete in oglede znamenitosti. Danes skušam oblikovati potovanja na tak način, da se pogovarjam z lokalci, da dobim konkretne informacije iz prve roke glede tega, kakšno je tam življenje. Potovanja so trenutno v mojem življenju kar pomemben vidik in si brez njih ne predstavljam življenja. 

Urša: Na Facebooku si zapisal, da je bila Savdska Arabija že tvoja 70. obiskana država! Si si kdaj postavil cilj, koliko držav bi rad obiskal, ali gre bolj za spontano odkrivanje sveta?

Žiga: Ja, mislim da je zdaj idealna priložnost za obisk te države, zdaj je še vse tako pristno, ljudje so še zelo prijazni. Verjamem, da, ko bo enkrat veliko ljudi tam, ne bo več tako “fajn”. Recimo kot v Egiptu, ni več tako “luštno” in se moraš znat že kar izogniti njihovemu bolj vsiljivemu načinu. Vsaka država ima svoje specifike, prednosti in slabosti in res je težko to posortirati. V vsaki državi najdem dobre, pa seveda tudi slabe stvari. Če že, potem lahko rečem, da ne bi tam živel, je pa zelo zanimiva za doživeti terence po puščavi in divjino stran od vsega. Kot centralni evropejec pa si življenja tam res ne predstavljam, je pri nas preveč ugodno. 

Žiga Papež je obiskal že 70 držav sveta.

Urša: Oktobra lani sva se srečala na dogodku za diabetike tipa 1 na Rogli. Takrat si bil tik pred odhodom v Novo Zelandijo. 

Žiga: Res je, z mojo drago sva šla takrat na potovanje na Novo Zelandijo za približno 3 tedne in sva imela let preko Pekinga, tako da sva združila in dvakrat prespala tudi v Pekingu. Za Novo leto sem bil potem na Cipru, kjer sem organiziral priprave za perspektivne tenisače. Nazadnje pa je bila tale, malo bolj divja, Savdska Arabija.

Urša: Kako pa izbiraš svoje destinacije? Se odločaš po kakšnem posebnem ključu ali gre bolj za trenutni navdih?

Žiga: Ne načrtujem preveč mojih potovanj, bolj se prilagajam ugodnim kartam in dobrim ponudbam. Ker mi je to tudi ena dobra faza presenečenja. Ne kompliciram glede tega. Ko lahko stisnem eno potovanje skupaj z mojo drago in ko se poklopi tudi v službi. Tudi ta Savdska Arabija je nastala čisto spontano. Kolega je objavil nekaj slik iz tam in se mi je takoj zdelo zanimivo, potem pa sem videl eno dobro ponudbo in me je začelo še toliko bolj mikati. Tudi zaradi dejstva, da so komaj konec leta 2019 odprli državo za turiste. Tokrat smo šli skupaj s tremi kolegi…

Urša: Kako pa se tvoja potovanja prilagodijo tvoji sladkorni bolezni? Imaš kakšno strategijo, ki ti najbolje deluje?

Žiga: Spanec je pri meni najbolj pomemben. Moram biti naspan. Tako da, tudi če imam nočne lete, bo prva stvar, ki jo bom naredil, ko pridem na destinacijo, da se spočijem. Hrano prilagodim časovnemu pasu, kamor potujem. Včasih že vnaprej izračunam, kdaj moram jesti in vsaj 1 dan prej doma uvedem “novi časovni pas”. Konkretno zdaj zadnja pot, smo morali zvečer zelo pohiteti, da smo ujeli večerni let in nisem imel časa, da pojem večerjo. Ko smo prišli na letališče je bila ura že 8h zvečer in sem vedel, da se s slovenskim časovnim pasom ne bo dobro izšlo, zato sem se potem prisilil in sploh nisem jedel večerje. Ker bi si s tem uničil sladkor.

Ponavadi je potrebno žrtvovati en obrok in to tudi naredim. Če imam možnost, da kupim “low-carb” in vem, da mi ne bo sladkor eksplodiral, potem to naredim. Ta država je bogata s krompirjem, rižem, ocvrta hrana je popularna. Te stvari pri obrokih enostavno izpustim in pojem ostalo. Sploh zdaj, ko nisem bil toliko aktiven kot doma, ko včasih treniram tudi po dvakrat v enem dnevu. V tem primeru je potreba po makrohranilih drugačna kot pa v tujini, kjer je manj gibanja. Še vseeno pa gledam, da se gibam tudi na poti, da čim več hodim. To mi zelo vpliva na občutljivost na inzulin. Prva stvar pa je sigurno počitek in da se navadim na novi časovni pas.

Urša: Omenil si, kako pomembni so spanec, prehrana, gibanje in rutina. To so pravzaprav temelji zdravega življenja, ne samo za diabetike. Se ti zdi, da je to nekaj, na kar bi morali vsi bolj paziti?

Žiga: Ja, to so zame osnove. Ne samo za nas diabetike, ampak za vse. Razlika je le v tem, da mi to občutimo na potenco, kaj se z nami dogaja. Ostali pa bi tudi morali gledati na te stvari, vendar nimajo te “sreče” in ne dobijo takojšnjega odziva (meritve sladkorjev) in to pogosto zapostavljajo. Teh štirih stebrov res ne smemo zapostavljati.

"Spanec, prehrana, gibanje in rutina. To so zame osnove." Žiga Papež.

Urša: Ko te poslušam, imam občutek, da imaš svoj dan res dobro strukturiran. Kako bi opisal svoj idealni dan?

Žiga: Oh… Moj idealni dan… Včasih, predvsem v času študija, sem si beležil kalorične vnose, makro hranila, gibanje, porabo kalorij med aktivnostjo, bazalno porabo kalorij. Res sem imel vse izračunano. In takrat sem se tudi ogromno naučil. Zdaj niti ne razmišljam več, ampak vse poteka avtomatsko. Toliko sem preigraval te sisteme v času študija, da sem si prav skripte napisat takrat. Sedaj pa delam bolj spontano, sproti. Sicer pomaga, če vem kaj me čaka prihodnji dan, vendar je pri meni skoraj vsak dan drugačen. Edino jutranje in večerne rutine poskušam ohranjati, ne glede na to, kje sem.To pomeni, da se približno ob enakih urah zbujam in ob enakih urah hodim spat. Zjutraj najprej naredim 10 minutno raztezanje, včasih tudi kakšno meditacijo, to so moje priprave na dan. Zjutraj se poizkušam čim preje tudi izpostaviti soncu, da oči dobijo signal, da je tu nov dan, to se mi zdi tudi zelo pomembno. Potem pa odvisno, ali imam kaj za službo, ali naredim trening. Najraje imam, da zjutraj naredim svoj trening. Meni je to najbližje in mislim da je to za človeško telo nasploh najboljše. Tudi če gledamo zgodovino, jamski, predjamski ljudje so zjutraj začeli migati. Tudi naša energija skozi dan pada. Mislim, da bi bilo za vse najbolje, da se zjutraj spravijo v gibanje, lažje aktivnosti pa ostanejo za popoldne in večer.

Urša: Torej ti najbolj ustreza, če se intenzivnost aktivnosti tekom dneva zmanjšuje, da si zvečer bolj umirjen in pripravljen na kakovosten spanec?

Žiga: Tako je. Ker če si aktiven prepozno, aktiviraš stresne hormone, kar pa poslabša spanec. Vem pa, da zaradi današnjih služb to ni možno za vse, da bi si ljudje lahko na tak način organizirali jutra, zato je potrebno včasih stisniti zvečer, da naredimo vadbo za posamezni dan. 

Urša: Omenil si, da zjutraj včasih tudi meditiraš. Je to način za obvladovanje stresa ali ti pomaga še kako drugače?

Žiga: Ja, to je definitivno stranski učinek.Ko pridejo kakšne stresne situacije, grem sicer najraje hodit ali športat. S tem se najhitreje “očistim”. Pa tudi tako, da grem preje spat in se dobro naspim. Za koncentracijo pa uporabim takrat, ko čutim, da imam dovolj časa. Nočem hiteti pri teh stvareh, rabim vsaj 10 minut čistega miru, da me nič ne moti. Kot neko čiščenje ali pospravljanje možganov. S tem pa tudi pride čas zase, ker imam skozi dan veliko motečih dejavnikov okoli sebe, ves čas nekaj piska, telefoni, računalnik, maili… To mi pomeni “reset” na nek prvinski človeški nivo. Stranski učinki so pa seveda samo pozitivni.

Urša: Tudi sama imam občutek, da je jutranja meditacija najgloblji in najkakovostnejši čas za umiritev. Si kdaj opazil, da meditacija vpliva tudi na tvoj sladkor?

Žiga: Vsekakor. Opazim predvsem razlike s časi, ko sem res ekstremno hitel in bil nervozen. Zdaj sem si oblikoval življenjski slog na način, da ne hitim več toliko. Še vedno pride kakšen dan, ko je potrebno malo več stvari stisniti v dan in takrat vidim, da zna sladkor v teh primerih iti izven idealnih vrednosti. Mislim pa, da z leti dobiš toliko izkušenj, da znaš umiriti misli, tudi, ko si že v neki fazi stresa. Ker, ko si mlajši, ko dobiš to bolezen, se obremenjuješ tudi za nekatere stvari, ki so zelo banalne in s tem povzročaš le več skrbi in si ves čas v nekem nepravem ciklu in sladkor veliko hitreje pobegne iz kontrole. Danes vidim, da mi gre to veliko bolje. Čisto vsak, ki živi s kakršnokoli boleznijo, se lahko uči vsak dan in je iz tega vidika lahko vsak dan boljše. Ampak ja, ta stres je zelo zanimiv. Ravno danes sem se pogovarjal s fantom, ki se je vrnil iz smučanja. In je omenil, da je bil zelo aktiven 3 dni, porabil je veliko kalorij, sladkor pa je nekako ves čas rastel. Pa sva malo razmišljala in ugotovila, da kljub temu, da dobro smuča, ves čas opazuje, tehta različne scenarije, kje bo moral iti, ker gre za visoke hitrosti in v telesu delujejo mehanizmi, ki ustvarjajo stresne hormone in vplivajo tudi na sladkor. Zelo zanimivo je to.

Žiga se v naravi sprosti in očisti negativno energijo.

Urša: Telo je res neverjetno povezano – vse, kar počnemo, vpliva nanj. Koliko časa že živiš s sladkorno boleznijo? Se spomniš, kaj se ti je dogajalo v tistem obdobju, ko so se pojavili prvi znaki?

Žiga: Ravno mineva 20 let. Star sem bil 12 let. Bili so čisto klasični simptomi, že kakšne 3 tedne sem se počutil slabo. In potem sem prišel do meje, ko nisem mogel več niti na trening, tako slab sem bil. Razloga za to pa ni bilo nobenega. Veliko sem spal, moral bi biti spočit, jaz pa sem bil utrujen. In več ko sem spal, bolj sem bil utrujen. To je bil tisti prvi alarm, da nekaj ni ok z menoj. Potem smo enostavno videli, da moram k zdravniku. Dal sem kri in potem je bilo takoj jasno, da je to to. Še danes se živo spomnim, ko sta me starša prišla iskat v šolo, ravno sem bil pri kosilu. Bil sem čisto prestrašen in nisem želel k zdravniku. Potem smo šli direktno na pediatrično kliniko. Tam sem doživel še en šok, saj nisem mogel več na treninge, jaz pa jih nisem mogel kar pustiti. V bolnici so rekli, da moram ostati. In to ne malo časa. Ostal sem polnih 14 dni. To je bilo kar dolgo obdobje za 12 let starega fanta. Tako da to niso bili najbolj “luštni” časi, imam dokaj slabe spomine. Sicer, glede same bolnice, sprejema, izobraževanj itd., to je bilo vse čudovito. Brez take podpore, kot je na pediatrični kliniki, ne bi zdržal. Na srečo pa sem imel v sobi še enega fanta, prav tako Žigo, ki je bil hospitaliziran en dan pred menoj. Star enako kot jaz. In sva se hitro “poštekala”. Moram ga najti, ker sva potem malo izgubila stike. Prve tri, štiri dni je bilo res mučno, potem pa sva se malo spoznala in sem tudi jaz videl, da ni tako grozno, tako da je bilo potem malo lažje.

Urša: To je bil torej kar velik šok – ne toliko zaradi bolezni same, ampak bolj zaradi njenega vpliva na tvoje treninge in vsakdan. Kako si kasneje, ko so se stvari malo umirile, sprejel sladkorno bolezen?

Žiga: Ne bom rekel, da sem jo takoj sprejel, ker je nisem. Govoril sem, da nimam te bolezni.Inzulina mi ni bilo problem dajati, injekcij nisem nikoli zavračal, ampak sem pa jedel kot prej, nisem razumel ozadja, kako inzulin deluje. Nisem se niti trudil to razumeti. Sprejel sem hospitalizacijo in cel učni proces, ampak tega nisem jemal resno. Olajšalo mi je to, da sem imel “cimra” in da so bile medicinske sestre zelo prijazne z menoj. Jaz sem enostavno hotel čim preje domov, želel sem, da ta čas, ki ga moram preživeti v bolnišnici, čim preje mine. Poizkušal sem se zamotiti. Počutil sem se, kot v zaporu, ker nisem mogel nikamor iti. Po drugi strani pa je bil tak lep in prijazen zapor. Pogrešal sem treninge in svoje prijatelje, sladko kisli so bili ti začetki. 

Urša: Omenil si, da na začetku nisi preveč razmišljal o vplivu hrane in nisi delal večjih sprememb. Kako se je tvoj odnos do prehrane skozi leta spreminjal?

Žiga: Imel sem veliko različnih faz. Na začetku, prvih 5 let, sploh nisem nič razmišljal o tem. Niti nisem prilagajal prehrane. Doma so se zamenjale neke osnovne sestavine glede na priporočila stroke. Bel kruh smo zamenjali s polnozrnatim. Testenine so se zamenjale za polnozrnate. Čokolade nismo več kupovali Milke, ampak takšno, ki je bila brez dodanega sladkorja. Nisem se preveč obremenjeval in niti nisem želel razumeti.To so bila najstniška leta, puberteta.Želel sem biti le normalen.In če bi spreminjal hrano, sem mislil, da ne bom več normalen. Potem pa se je enkrat začelo v meni prebujati nekaj novega, par stvari se je poklopilo, imel sem nekaj slabih rezultatov pri sladkorjih. Tudi v športu sem videl, da imajo kolegi boljše rezultate, kot jaz in da me sladkorna zavira. To je bilo ravno v času študija na fakulteti za šport in takrat sem začel veliko več časa in energije posvečati tej bolezni nasploh. Posledično je zraven prišla tudi prehrana. Okoli sebe sem imel res vrhunske strokovnjake, ki so bili točno iz teh področjih, prehrana, gibanje, kakšno je optimalno za diabetika, kakšni fiziološki procesi se dogajajo v telesu med športom, med prehranjevanjem. Tam sem imel tudi strokovnjake za stres, spanje. Iz vseh teh področij sem dobil ogromno dobrih informacij in nato sem v laboritorijih tudi testiral. Predelal sem sem veliko čudovitega gradiva, razvil sem svoje skripte. V času študija pravzaprav nisem toliko študiral tega, kar bi moral, temveč to, kar je zanimalo mene. Kronične bolezni in sladkorna bolezen ter prekomerno težki ljudje ter starostniki. Z njimi sem se največ ukvarjal. Pri teh skupinah pridejo zraven tudi kronične bolezni in ena izmed teh je sladkorna bolezen, predvsem tipa 2. Videl sem, kako je vse skupaj povezano in tudi delal sem s temi ljudmi. V tistih štirih letih sem se res ogromno naučil. Je bil kar proces spoznavanja prehrane in vseh ostalih dejavnikov, ki vplivajo na sladkor.

Urša: To pomeni, da imaš danes res veliko teoretičnega znanja in praktičnih izkušenj. Kako pa zdaj gledaš na svojo prehrano? Po kakšnih načelih se ravnaš?

Žiga: Najprej bi poudaril, da je treba vsako osebo pogledati posebej. Vsak prehranski plan, plan gibanja oziroma aktivnosti ter posameznikovo življenje na splošno. Prilagoditi je potrebno upravljanje življenja. Pri vsaki osebi posebej. Jaz sem sebe naštudiral, imel sem različna obdobja in za vsako obdobje sem našel rešitev. Naša telesa se spreminjajo ves čas in če bi obstajal nek konkretni recept, ki bi deloval za vsakega, bi bilo to zelo enostavno. Ampak konkretno zame v tem trenutku prehrano prilagajam predvsem glede na aktivnosti. To je prva stvar. V osnovi pa mojemu sladkorju. Kar sem ugotovil v teh letih je, da sladkor najbolje kontroliraš, če uživaš manj ogljikovih hidratov (OH). To ne pomeni, da ogljikovih hidratov sploh ne ješ, ampak zavedati se je treba, koliko si pravzaprav zares aktiven in glede na to prilagodiš količino OH. Poznati je treba fiziološki proces, kdaj se katero makrohranilo uporablja za proizvodnjo energije. Pomembno je tudi, da vsak zase izračuna bazalno porabo energije, koliko energije telo porabi v mirovanju. Če bi celi dan mirovali, koliko energije sploh potrebujemo. Že tu hitro vidimo, da ljudje vase vnašamo veliko več, kolikor telo sploh potrebuje. Dobro je spremljati tudi aktivne kalorije. Danes imamo na srečo toliko enih pripomočkov, pametne ure, da se lahko takšne stvari kar natančno spremlja. Jaz to počnem in mi pomaga, sem pri tem kar dosleden. Vem, da je veliko ljudem to kar naporno, stresno, ali pa nimajo časa. Jaz to vedno predlagam vsakomur, ki ni zadovoljen z urejenostjo sladkorne bolezni, s težo, s počutjem. To je osnova, tu se vse začne. Nekaj časa je potrebno spremljati podatke in dobiti občutek. Ko gremo na naslednji korak, pa je pomembno spremljati, v kateri coni napora smo pri določeni aktivnosti in potem lahko tudi temu prilagajamo bolj konkretno našo prehrano. Ker pri zelo nizkih aktivnostih, sprehodih, pohodih, lahkotnem teku, se načeloma porablja samo maščoba in takrat ni potrebe po vnosu dodatnih OH, telo jih ne potrebuje. Takrat jih le skladišči in povečuje našo težo. Ko imamo višje cone napora, vzdržljivostne treninge, intenzivna kolesarjenja, potem pa je potrebno zaužiti OH. Sladkor takrat začne padati in takrat je treba dodati OH, to je jasen znak našega telesa, da potrebuje drugačna hranila. Teh detajlov je res ogromno in so zelo zanimivi. Če jih vsaj pribl razumeš, imaš lahko veliko bolje urejeno sladkorno bolezen in s tem tudi počutje.

Moja osnovna prehrana je sestavljena z manj ogljikovih hidratov in tudi posledično več beljakovin in zdravih maščob. “Low carb, high protein, high healthy fat” (manj hidratov, več beljakovin in zdravih maščob), to je moja prehrana. Temu načinu sledim. 

Povprečna vrednost sladkorja se je s prehrano, ki ima manj ogljikovih hidratov, umirila, predvsem pa manj niha. Žiga Papež.

Urša: Se ti zdi, da ti je ta način prehranjevanja prinesel konkretne izboljšave pri urejenosti sladkorja? Kakšne spremembe si opazil?

Žiga: Definitivno. Sicer nimam konkretnih številk, imam pa poročila, koliko se je zmanjšal vnos bazalnega inzulina, inzulina za obroke in za korekcije. Količina inzulina se je res konkretno zmanjšala. To pomeni, da je sedaj telo bolj odzivno na nižje količine in je veliko lažje obvladovati sladkorno bolezen, telo se lepše odziva na manjše količine. Povprečna vrednost sladkorja se je zelo umirila, predvsem pa manj niha. Vsi vemo, da če poješ obrok, ki ima 50, 60, 70g OH, je to, tudi s sodobnimi inzulini, enostavno nemogoče uloviti in pokriti. Že pri nekomu, ki je zdrav. Sam sem to spremljal pri moji dragi, ki je popolnoma zdrava oseba, brez nagnenj za sladkorno bolezen. Pri takih obrokih gre sladkor brez težav do 9 mmol/l. Vemo, kakšen močen vpliv imajo taki obroki. Če na krožnik damo več beljakovin in maščob in pametno zmanjšamo količino OH, je manj teh nenadnih dvigov sladkorja. Ravno ta odstopanja so sedaj veliko manjša, krivulja sladkorja je veliko bolj stabilna. To me je pri športu velikokrat teplo, ko sem iz visokih sladkorjev padel na nizke in potem nisem imel več realnih možnosti naprej igrati dobro. Ko ti zmanjka energije, se moraš med tekmo usesti, kar načeloma niti ni dovoljeno. Pri tem je sedaj velika razlika, to mi je res pomagalo s to spremembo.

Urša: Ali si poleg bolj stabilnih sladkorjev opazil še kakšne druge spremembe, na primer pri občutku lakote? Imaš zdaj manj tistih nenadnih "napadov lakote" kot prej?

Žiga: Logično ja. Tudi sedaj, če imam kakšen dan, ko se kaj pregrešim, ali pa grem na kakšen rojstni dan, to opazim. Čeprav sem zdaj kar strikten, kar se prehrane tiče. Že pri teh manjših dvigih, ko gre sladkor tja do 9 mmol/l, mi niha razpoloženje in energija. Imam čisto drugačen fokus kot v primerjavi s tem, ko imam ravno črto.Tudi, če je črta malo višje, na 6.5 mmol/l ali na 7 mmol/l, se naše telo veliko bolje počuti in lažje ohranja homeostazo. Včasih sem imel občutek, da sem zaradi nihanj sladkorjev dobil tudi kakšen “napad” čustev, npr. jeze. To je vse povezano z nihanjem različnih hormonov v telesu in potem se tudi naši možgani odzovejo na določen način.

Urša: Veliko ljudem se zdi težko dolgoročno vzdrževati zdravo prehrano. Kaj je pri tebi tista glavna motivacija, ki te drži na tej poti?

Žiga: Težko to razložim nekomu, ki nima istega pogleda na zdravje in nima te vrednote. Mene motivira dobro počutje in šport, da še vedno dosegam dobre rezultate. Ne sicer v smislu tekmovanj, to je bil cilj včasih in se je celo moje življenje vrtelo okoli tega cilja. Takrat sem opazil, koliko boljše počutje imam in kako je moje življenje bolj kakovostno. Sedaj pa sem samo povlekel to miselnost naprej. Me pa definitivno še vedno motivira “performance”, da vidim do kje lahko sežem. Tekmujem sam s seboj. Tudi z zanimivimi projekti in dogodki, ki imajo zanimivo zgodbo zame in za moje vnuke. Vem, da brez take discipline ne bom mogel tega doseči. Zavedam se tudi, da bo zaradi tega moje življenje boljše tudi v starosti. Konec koncev, ne bomo večno mladi. Ko enkrat prehajaš v starejšo dobo, v tretje življenjsko obdobje, se posledice, ki si jih povzročil predhodno, poznajo.In tega se vse bolj zavedam in vse bolj čutim. Nočem pa tega nikomur vsiljevati. Z veseljem povem vsakemu, ki pride do mene in ga to zanima in išče te informacije. Do sedaj so bili vsi zadovoljni, naredili pozitivne spremembe in so bili veseli, da so začeli to pot. Kdor misli, da je to ekstrem, pa jaz nisem ta oseba, da ga prepričam v nasprotno.

Žiga na cilju vzdržljivostne kolesarske tekme na North Cape.

Urša: Žiga, hitro nama teče čas in toliko tem bi lahko še odprla! Sploh še nisva prišla do tvojega zadnjega kolesarskega podviga in novega projekta, ki ga že načrtuješ…

Žiga: Hja, prijavil sem se na najdaljšo vzdržljivostno kolesarsko preizkušnjo v Evropi, ki je bila dolga 4.400 km, s kar nekaj višinskimi metri. Iz Italije, iz mesta z enako geografska dolžino, kot jo ima Ljubljana, pa do skrajnega severa, do North Cape-a. To je bila prava kolesarska dirka in največja zanimivost tega je, da si moral biti popolnoma samooskrben. Organizator je dal samo pot, GPS traso, kateri si moral slediti. Vse ostalo, prehrana, spanje, popravila kolesa, voda, vse kar pride zraven, to si moral poskrbeti sam in se znajti. Več kot pol leta sem se pripravljal na to. Organizatorji so postavili tudi časovni limit, da je bilo še bolj zanimivo. Na cilj moraš priti v 22 dneh, kar pomeni, da je potrebno prekolesariti nekaj več kot 200 km na dan. Na koncu je meni to uspelo v 21 dnevu, 1 dan pred časovnim limitom. Luštna zgodba, to je tista zgodba za vnuke.

Potovanje skozi države Evrope in na drugi strani skozi vsa različna psihofizična stanja. Od evforičnih pozitivnih stvari do res depresivnih trenutkov. Bi potrebovala nekaj ur, da bi vse predebatirala. To je bila ena prelomnica zame, dobil sem veliko podpornikov teh mojih norih podvigov in zdaj bom to letos dvignil še na višjo raven. Letos se bom lotil podviga v Sloveniji, kjer bodo lahko vsi, ki me spremljajo, del tega podviga. Skušal bom čim hitreje, samooskrbno seveda (to da diabetiku še dodatno motivacijo, ker, če lahko mi, lahko vsak), prehoditi, preplezati, preteči Slovensko planinsko pot (SPP). Dolga je 616,4 km in poteka od Maribora, čez Pohorje, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke, Julijske Alpe, Cerkljansko, Škofjeloško in Idrijsko hribovje, Nanos in Slovensko Istro, do Debelega rtiča. 37.300 višinskih metrov vzpona.

Povprečni čas, da pot prehodi pohodnik, je 37 dni, moj cilj pa je to razpoloviti, da pridem v 18 dneh. To je res “hud” podvig in obljubim, da bo zanimivo. Podrobnosti bodo še sledile, zaenkrat se še pripravlja konkretni plan. Štart bo 1. septembra v Mariboru, kjer bo tudi manjši dogodek, pa potem še eden na cilju. Različna planinska društva se že odzivajo in bodo pripravila zanimive stvari na poti, saj je projekt podprla tudi Planinska zveza Slovenije. Zanimivost tega projekta pa je, da bo dobrodelen. S pridobljenimi sredstvi bom organiziral jesenski športni vikend oziroma tabor za otroke diabetike tipa 1. Skozi ta projekt bo lahko javnost donirala, pa tudi sponzorski denar bo šel direktno za ta tabor, da lahko naredimo čim ceneje. Vsak evro bo prišel prav in več, ko bo teh evrov, cenejše bo na koncu za otroke.

Urša: Res izjemno! Poleg tega, da so tvoji izzivi fizično in mentalno zahtevni, imajo tudi globlji, plemenit namen.

Žiga: Jaz sem sam dal prva leta skozi in je bilo malo nekih vzornikov ali pa aktivnosti na tem področju in želim s temi dogodki in akcijami nazaj vrniti skupnosti. Če lahko nekomu polepšam ta mlada leta, zakaj pa ne. Mislim, da je to pravi način.

Urša: Kako pa gledaš na prihodnost? Imaš kakšne posebne cilje, želje?

Žiga: Nimam nekih konkretnih ciljev za prihodnost, rad bi v tem trenutku jadral val dobre energije in fizične pripravljenosti in pozitivne energije skupnosti, kanala Sladek Lajf. Ne postavljam si visokih ciljev. Za letos imam približno splanirano, za drugo leto pa še ne. Nimam nekih finančnih obremenitev, vse te stvari delam za gušt, kot hobi. Rad bi čim dlje ostal zdrav in fit, da lahko izvajam podobne stvari, da sem inspiracija mlajšim diabetikom in ostalim kroničnim bolnikom, da vidijo nekaj inspirativnega v meni in da naredijo tudi sami nekaj več, kot morda mislijo, da lahko. Definitivno tudi vidim, da se lahko projekt športnega tabora usede, saj z veseljem delam z otroki. 

Urša: Tvoja skupnost Sladek Lajf dobiva vse več sledilcev. Se ti zdi, da je sladkorna bolezen na nek način oblikovala tudi tvojo poslovno ali pa morda celo življenjsko pot?

Žiga: Definitivno, ampak to je bilo čisto spontano. Imel sem nekaj idej, saj na tem področju ni obstajalo nič takega, kjer bi se nekdo izpovedal o tej bolezni, kaj zapisal, da bi bilo vse na enem mestu in malo bolj strukturirano. S podcastom sem začel s tem namenom. Začetki so bili še skupaj s prijateljico Lano, potem pa zaradi svojih poslovnih poti in službe ni uspela časovno in mi je to prepustila. Takrat sem videl, da lahko delim naprej stvari, ki so meni zanimive in uporabne. In če bo zanimivo tudi drugim, še toliko bolje. Bilo je vse skupaj spontano in rad bi, da tako tudi ostane, da naprej raste na naraven način. Kot sem že omenil, meni je to popoldanska dejavnost, ki mi ne vzame veliko časa. Je pa res, da z rastjo profila ciljam tudi na zdrave ljudi in na sladkorne bolnike tipa 2, kjer vidim tudi največ potenciala. Sladek Lajf je dosegel neke potencialne opcije za sodelovanje z različnimi podjetji, vendar sem pazljiv, saj nočem, da to vpliva na mojo miselnost in da začnem stvari govoriti drugače, kot si jih dejansko mislim. Zato raje organiziram projekte, kot je bil lanski in bo ta letos, da lahko podjetja pristopijo na ta način in so tako izpostavljena. Tako da, zaenkrat je tako, če bo zraslo v kaj več pa bom tudi sam moral spremeniti kaj v življenju, da se tega bolj resno lotim. Je pa kanal star malo manj kot 2 leti, odkar se s tem bolj resno ukvarjam in želim, da tako tudi ostane.

Urša: Žiga, res iskrena hvala za tvoj čas, tvojo energijo in za vse, kar si delil z nami. Tvoja zgodba ni le navdihujoča, ampak tudi izjemno poučna – ne samo za diabetike, ampak za vse, ki želijo bolje razumeti svoje telo in ga kar najbolje podpirati. Tvoj pristop k življenju, športu in zdravju je lahko motivacija za vsakogar, tvoji podvigi pa dokaz, da omejitve obstajajo le v naših glavah.

Hvala, ker s svojo predanostjo in pozitivno energijo motiviraš druge. Želim ti veliko uspeha pri vseh tvojih prihodnjih projektih. Prepričana sem, da bodo, tako kot doslej, polni izzivov, vztrajnosti in dobrih zgodb. Komaj čakam, da spremljam tvojo novo odpravo in vsa presenečenja, ki jih bo prinesla! 😊